Mednarodno poroÄ?ilo o verski svobodi 2007

Slovenija

Objavil Urad za demokracijo, Ä?lovekove pravice in delo

Ustava zagotavlja versko svobodo in vlada je v praksi na splošno upoštevala to pravico.
V obdobju, ki ga pokriva to poroÄ?ilo, ni bilo sprememb glede stanja spoštovanja verske svobode s strani vlade, vladna politika pa je še naprej prispevala k na splošno svobodnemu izražanju vere.
Bilo je nekaj poroÄ?il o manjših družbenih zlorabah ali diskriminaciji na podlagi verskega prepriÄ?anja ali izražanja.
Vlada ZDA s slovensko vlado razpravlja o vprašanjih verske svobode v okviru svoje celostne politike spodbujanja Ä?lovekovih pravic.

I. poglavje: Verska sestava prebivalstva

Država obsega 20.273 km2 površine in ima 1.960.000 prebivalcev. Po popisu iz leta 2002 je 58 odstotkov prebivalstva rimskokatoliške veroizpovedi (1.135.626), dva odstotka islamske (47.488), dva odstotka pravoslavne (45.908) in en odstotek evangeliÄ?anske (14.736). Skupine, ki predstavljajo manj kot odstotek prebivalstva, vkljuÄ?ujejo "druge kršÄ?anske" veroizpovedi (1877), "druge protestantske" veroizpovedi (1399), "orientalske" veroizpovedi (1026), "druge veroizpovedi" (558), agnostike (271) in jude (99). Trije odstotki prebivalcev so "verniki, vendar ne pripadajo nobeni veroizpovedi" (68.714), deset odstotkov prebivalcev se je opredelilo za ateiste (199.264), 16 odstotkov jih ni želelo odgovoriti (307.973), pri sedmih odstotkih pa je veroizpoved neznana (139.097).
Videti je, da pripadniki pravoslavne in islamske veroizpovedi ustrezajo priseljenemu srbskemu oziroma bošnjaškemu prebivalstvu. Navedeni skupini imata navadno slabši družbeno-ekonomski položaj.
Delovanje tujih misijonarjev v državi ni bilo ovirano.

II. poglavje: Stanje verske svobode

Zakonski/politiÄ?ni okvir
Ustava zagotavlja versko svobodo in vlada je v praksi na splošno upoštevala to pravico. Na vseh ravneh si jo je prizadevala v celoti zašÄ?ititi ter ni dopušÄ?ala, da bi jo zlorabili državni in zasebni akterjev.
Ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere. Prepovedano je spodbujati k verski diskriminaciji ter razpihovati versko sovraštvo in nestrpnost.
3. marca 2007 je zaÄ?el veljati nov zakon o verski svobodi, ki je nadomestil zakon o verskih skupnostih iz leta 1976. Zakon ureja spoštovanje verske svobode s strani države, pravni položaj in pravice cerkva in drugih verskih skupnosti, pravice njihovih pripadnikov, postopek registracije pri vladi, pravice registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti ter pristojnosti Urada Vlade RS za verske skupnosti. Na zahtevo Državnega sveta je novi zakon o verski svobodi trenutno v presoji Ustavnega sodišÄ?a.
Vlada za svoje priznanje verskih skupnosti ni postavila nobenih formalnih zahtev, dejavnosti verskih skupnosti pa so bile neomejene ne glede na to, ali je šlo za registrirane skupnosti ali ne. ÄŒe želijo verske skupnosti postati pravne osebe, se morajo registrirati pri Uradu za verske skupnosti, s Ä?imer so oprošÄ?ene plaÄ?ila davka na dodano vrednost. Po novem zakonu o verski svobodi se lahko verske skupnosti registrirajo, Ä?e imajo najmanj 100 Ä?lanov in delujejo v državi najmanj zadnjih deset let. ÄŒe se želi verska skupnost registrirati, mora Uradu za verske skupnosti predložiti osnovni zahtevek, ki mu priloži dokazila o izpolnjevanju obeh navedenih zahtev ter imena zastopnikov verske skupnosti v državi, opis temeljev svojega verovanja in akt o ustanovitvi cerkve ali druge verske skupnosti. Verske skupnosti, registrirane po starem zakonu, so bile samodejno registrirane po novem. V poroÄ?evalnem obdobju je bilo uradno registriranih 43 verskih skupnosti, medtem ko jih je bilo leta 2005 40, leta 2006 pa 42. Dve zahtevi za registracijo sta bili zavrnjeni zaradi neizpolnjevanja pogojev. Ob koncu obdobja, ki ga pokriva to poroÄ?ilo, ni bilo nerešenih zahtevkov za registracijo.
Registrirane verske skupine, vkljuÄ?no s tujimi misijonarji, lahko vsako Ä?etrtletje od Ministrstva za finance prejmejo povraÄ?ilo davka na dodano vrednost. Vse skupine so poroÄ?ale o enakem dostopu do registracije in ugodnega davÄ?nega statusa.
Po besedah Urada za verske skupnosti vlada od leta 1991 izvaja politiko, s katero duhovnikom in drugim verskim uslužbencem, zaposlenim za polni delovni Ä?as, plaÄ?uje prispevke za socialno varnost, ki jih navadno plaÄ?ujejo delodajalci. Novi zakon o verski svobodi nalaga državi, da plaÄ?uje prispevke za socialno varnost za enega verskega uslužbenca na 1000 pripadnikov verske skupnosti. Leta 2006 je bilo tako plaÄ?anih približno 2 milijona dolarjev za socialno zavarovanje veÄ? kot 1000 verskih uslužbencev.
Šest kršÄ?anskih praznikov – velikonoÄ?na nedelja in ponedeljek, binkošti, praznik Marijinega vnebovzetja in dan reformacije – je dela prostih državnih praznikov. Pripadniki verskih skupnosti, katerih pomembna verska praznovanja ne sovpadajo z navedenimi dela prostimi dnevi, imajo pravico, da na svoje verske praznike koristijo redni letni dopust.
V javnih šolah je pouk, katerega cilj je vzgajati otroke v doloÄ?eni veri, prepovedan, prav tako je prepovedana molitev. V javnih šolah ni dovoljeno razstavljati verskih simbolov, vendar pa jih šolarji lahko nosijo. V zasebnih verskih šolah je verski pouk navadno obvezen. Država deloma financira plaÄ?e uÄ?iteljev v zasebnih šolah, ki jih upravljajo verske skupnosti. Trenutno delujejo štiri katoliške srednje šole, ki prejemamo finanÄ?na sredstva.
Država prav tako izvaja program manjših subvencij za verske organizacije. Leta 2006 se je iz tega programa financiralo 29 projektov v skupni vrednosti okrog 38.000 dolarjev.
Posamezniki lahko pri varuhu Ä?lovekovih pravic vložijo neformalne pritožbe zaradi kršitev Ä?lovekovih pravic s strani državnih ali lokalnih organov oblasti.
Omejevanje verske svobode
Vladna politika in praksa sta prispevali k na splošno svobodnemu izražanju vere.
Vlada ni omejevala svobode veroizpovedi islamske skupnosti, vendar pa so se verski obredi, ker ni veÄ?jega objekta, navadno odvijali v zasebnih domovih. V pripravi so naÄ?rti za gradnjo džamije v Ljubljani.
Po osamosvojitvi leta 1991 je parlament sprejel zakonodajo, ki predvideva denacionalizacijo in vrnitev po drugi svetovni vojni nacionaliziranega cerkvenega premoženja (cerkvene stavbe in pomožne objekte, stanovanjske objekte, gospodarske objekte in gozdove) oziroma odškodnino zanj. Do 31. marca 2007 je bilo izpolnjenih 35.241 (92 odstotkov) od 38.306 denacionalizacijskih zahtevkov.
Rimskokatoliška cerkev je bila pred drugo svetovno vojno velik lastnik premoženja v takratni Kraljevini Jugoslaviji. Skupna vrednost celotnega premoženja Katoliške cerkve in odškodnin zanj naj bi znašala 293 milijonov dolarjev (233,2 milijona evrov). Kljub veÄ?inskemu položaju Katoliške cerkve ostaja vprašanje vraÄ?anja njenega premoženja politiÄ?no nepriljubljeno.
Do danes še ni prišlo do vraÄ?anja judovskega skupnega premoženja in premoženja brez dediÄ?a, ki je bilo zaseženo ali nacionalizirano med drugo svetovno vojno in po njej. Leta 2006 je Sektor za popravo krivic in za narodno spravo Ministrstva za pravosodje z javnim razpisom izbral izvajalca za izvedbo projekta popisa takega premoženja. To je postal Inštitut za novejšo zgodovino, ki trenutno izvaja raziskavo. Oktobra 2006 je Ministrstvo za pravosodje izdelalo loÄ?eno poroÄ?ilo. Tretje poroÄ?ilo, ki ga je financirala Svetovna organizacija za restitucijo judovskega premoženja (World Jewish Restitution Organization), ki sta ga pripravljala strokovnjaka z Inštituta za narodnostna vprašanja, ni bilo konÄ?ano. Ministrstvo za pravosodje, Svetovna organizacija za restitucijo judovskega premoženja in Judovska skupnost Slovenije so naÄ?rtovali obravnavo tega vprašanja.
V obdobju, ki ga pokriva poroÄ?ilo, ni bilo poroÄ?il, da bi bil kdo v državi zaprt ali priprt zaradi vere.
Prisilno spreobraÄ?anje v vero
Ni bilo poroÄ?il o prisilnem spreobraÄ?anju v vero, vkljuÄ?no s spreobraÄ?anjem mladoletnih državljanov ZDA, ki so bili ugrabljeni ali nezakonito odpeljani iz ZDA, ali o tem, da bi bila takim državljanom zavrnjena možnost vrnitve v ZDA.
Antisemitizem
Judovska skupnost v državi je maloštevilna. Od približno 300 Judov, kolikor jih po ocenah živi v Sloveniji, jih je približno polovica registriranih Ä?lanov judovske skupnosti. Po poroÄ?anju naj bi bile negativne izjave o Judih pogoste v zasebnih razgovorih, državljani pa na splošno Judov ne štejejo za avtohtono prebivalstvo. Pripadniki judovske skupnosti so poroÄ?ali o nekaterih predsodkih, nevednosti, napaÄ?nih stereotipih in negativnih predstavah o Judih v družbi.
V obravnavanem obdobju ni bilo poroÄ?il o antisemitskem nasilju ali veÄ?ji diskriminaciji.
Vlada je spodbujala strpnost in nepristransko izobraževanje prek svojih programov v osnovnih in srednjih šolah ter holokavst predpisala kot obvezno temo v uÄ?nem naÄ?rtu za sodobno zgodovino.
Izboljšanja in pozitivni premiki pri spoštovanju verske svobode
Vladni urad za verske skupnosti je vseskozi spodbujal versko strpnost in medverski dialog prek rednih posvetovanj s predstavniki vseh verskih skupnosti in z razliÄ?nimi programi. To je vkljuÄ?evalo predvsem program manjših subvencij, iz katerega se je leta 2006 financiralo 29 projektov v skupni vrednosti okrog 38.000 dolarjev, ter redna medverska sreÄ?anja, na katerih se je razpravljalo o zadevah, zanimivih za medversko skupnost.
3. septembra 2006 je država obeležila evropski dan judovske kulture s programi in dogodki, ki jih je organizirala judovska skupnost s podporo funkcionarjev lokalnih oblasti.

III. poglavje: Družbena zloraba in diskriminacija

V obdobju, ki ga pokriva poroÄ?ilo, je bilo nekaj poroÄ?il o manjših družbenih zlorabah ali diskriminaciji na podlagi verskega prepriÄ?anja ali izražanja.
Odnos družbe do religije je kompleksen. Zgodovinski dogodki, ki segajo v obdobje daleÄ? pred osamosvojitvijo države, vplivajo na dojemanje veÄ?inske Katoliške cerkve v družbi. Prepad med (vsaj formalno) katoliško desno sredino ter veÄ?inoma ateistiÄ?no ali agnostiÄ?no levo sredino izvira iz pobojev velikega števila domnevnih nacistiÄ?nih in fašistiÄ?nih sodelavcev v obdobju med letoma 1946 in 1948. Številni obtoženi so bili uspešni poslovneži, ki jim je bilo po usmrtitvi ali izgonu iz države odvzeto premoženje, veliko med njimi pa je bilo tudi uglednih katolikov. Po osamosvojitvi so politiÄ?ne skupine desne sredine zahtevale Ä?istke komunistiÄ?nih vladnih in gospodarskih uradnikov, vendar pa so te zahteve hitro zamenjali pozivi k spravi.
Medverski odnosi so bili v obdobju, ki ga pokriva to poroÄ?ilo, na splošno prijateljski, Ä?eprav med Katoliško cerkvijo in tujimi misijonarskimi skupinami ni bilo veliko prijaznosti, saj so na zadnje gledali kot na agresivne spreobraÄ?evalce. Družbeni odnosi do manjšinske judovske, islamske in srbske pravoslavne skupnosti so bili na splošno strpni, vendar pa so se nekateri bali možnosti pojava islamskega fundamentalizma. ÄŒeprav vlada islamski skupnosti ni omejevala svobode veroizpovedi, so njihovi verski obredi navadno potekali v utesnjenih zasebnih domovih ali najetih prostorih, saj v državi ni ustreznih veÄ?jih verskih objektov.
Islamska skupnost že dolgo naÄ?rtuje gradnjo džamije v Ljubljani. To, da ta še ni zgrajena, je deloma posledica pomanjkanja organizacije znotraj skupnosti, deloma pa kompleksnosti zakonodaje in birokracije, ki se izraža v gradbenih in zemljiških predpisih, ki zadevajo vse projekte novogradenj. Junija 2007 so mestne oblasti in predstavniki Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji podpisali pismo o nameri prodaje obÄ?inskega zemljišÄ?a za gradnjo džamije in islamskega kulturnega centra. Izvršitev prodaje je bila predvidena za september. Lokacijo na zemljišÄ?u v mestni lasti in blizu mestnega središÄ?a so potrdili mestni funkcionarji in funkcionarji islamske skupnosti. Pred tem je bila za džamijo doloÄ?ena druga lokacija v mestni lasti, vendar se je izkazalo, da je to zemljišÄ?e že v denacionalizacijskem postopku na podlagi zahtevka, ki ga je vložila Katoliška cerkev, septembra 2006 pa je mestni svet ugotovil, da za njegovo poravnavo nima dovolj finanÄ?nih sredstev. Ker je bila poravnava vseh zahtevkov prvi pogoj za bremen prosto in neomejeno lastninsko pravico do zemljišÄ?a, se je iskanje lokacije za gradnjo džamije nadaljevalo. Islamska skupnost je pozdravila novo predlagano lokacijo, saj je boljša od prejšnje. VeÄ? mestnim svetnikom so pred sestankom grozili s smrtjo, potem ko so javno podprli projekt gradnje džamije v Ljubljani. Leta 2004 so nekateri državljani organizirali referendumsko kampanjo, da bi islamski skupnosti prepreÄ?ili gradnjo džamije, vendar pa je Ustavno sodišÄ?e razveljavilo naÄ?rte za izvedbo referenduma, še preden ga je bilo mogoÄ?e izvesti.

IV. poglavje: Vladna politika ZDA

Vlada ZDA s slovensko vlado razpravlja o vprašanjih verske svobode v okviru svoje celostne politike spodbujanja Ä?lovekovih pravic. Veleposlaništvo ZDA je imelo obsežne razprave s slovensko vlado o denacionalizaciji in vraÄ?anju judovskega skupnega premoženja in premoženja brez dediÄ?a, ki je bilo zaseženo ali nacionalizirano po drugi svetovni vojni. Poleg tega je opravilo neformalna poizvedovanja glede stanja projekta gradnje džamije. Uradniki veleposlaništva so se sestajali s predstavniki vseh veÄ?jih verskih skupnosti in vpletenimi vladnimi uradniki.

Objavljeno 14. septembra 2007